Osamljenost

Ste ze kdaj doziveli obcutek osamljenosti? Tisti obcutek, ki ti pravi, da je vse kar imas iluzija in se bo razblinilo takoj, ko se bos obrnil vstran? Mene je ta obcutek preveva ze lep cas. A kaj naj naredim? Kako naj mu kljubujem?


Pet., 30. 11. 07

V gostilni poigrava vesela melodija iz harmonike. Ljudje se veselijo, plešejo. V tem hladnem novembru, ki že počasi prehaja v december.
Jaz sedim zunaj na hladni leseni klopi - za katero se potiho sprašujem iz katerega lesa je - samo, a ne zares osamljeno. Čutim veselje in vse pozitivne, radožive občutke v notranjosti tega vabljivega poslopja - to je gostilna ... No, ne v bistu je pizzeria.
A jaz ne oddajam veselja. Sploh ne oddajam ničesar, kajti trenutno sem le dnevnik iz mesa in krvi.
A zakaj mi duša po nečem hrepeni? Sem mar bolno? Moralo bi nekaj občuiti. In kaj pomeni to hrepenenje?
Moji prijatelji so notri. Tudi tisti osebek od prijatelja, ki ga cenim čez vse v celi vasi! Glasba, ki prihaja iz zvočnikov, ki so povezani z radijem (in ne harmoniko), je po mojem okusu. Torej imam vse, česar bi si poželelo (razen špagetov) tu.
A še vseeno čutim, da nečesa ni ...
Nekaj manjka ...